Konec oktobra nas je manjša skupina dvo- in štirnožnikov odšla na fotoizlet v manjše italijansko mestece Lignano. Slednje je zelo prepoznavno po kilometrih peščene plaže, idealen čas za obisk pa je ravno izven glavne sezone (med oktobrom in aprilom).

Ko sva se z Janom pred dobrimi 7 leti odločala za prvega (skupnega) psa, sva se strinjala, da se želiva z novim družinskim članom vključit tudi v dejavnost ali šport. Pa ne zato, ker bi želela hodit na tekmovanja, temveč zato, da ima pes zaposlitev in s tem kar se da izpopolnjeno življenje. Pasji športi so namreč odličen način, da je pes fizično in umsko aktiven ter da se zgradi močna povezanost med psom in vodnikom. Midva sva se takrat glede na Neline telesne značilnosti in karakter odločila, da se vključiva v društvo za reševalne pse in 6 let smo pri tem vsi trije izjemno uživali. Obstajajo pa seveda tudi drugi pasji športi in enega zelo zabavnega, ki sem ga imela pred kratkim priložnost fotografirati, vam želim danes predstaviti - hoopers.

Komaj tri mesece po prvem dobrodelnem fotografiranju sem že načrtovala naslednjega - tokrat za žrtve letošnjih katastrofalnih poplav. Prepričana sem, da smo želeli (in si še vedno želimo) vsi Slovenci, ki smo v začetku avgusta ostali na suhem, pomagati vsak na svoj način in vsak po svojih zmožnostih. Zdravje mi ne dopušča težjih fizičnih obremenitev, donirati tudi ne morem večjih zneskov, lahko pa fotografiram. Zelo sem bila vesela, ker se mi je tokrat pridružila tudi izvrstna pasja inštruktorica Mateja Doležalek in tako je iz dobrodelnega fotografiranja nastal dobrodelni dogodek, ki je potekal na zgodnjo nedeljsko jutro 20. avgusta.

V začetku meseca sem se podala v neznano - na rano sobotno jutro (noč) sva se z Janom odpeljala proti krasu fotografirat pse v sivkinem polju. Malo čez 5. uro zjutraj, ko se je komaj pričelo daniti, sva prispela na Posestvo Renčelj in naslednje 4 ure sem tam fotografirala 7 psov ter njihove lastnike, ki so mi vsi zaupali, da se splača vstati ob tako nesramno zgodnji uri.

Svoj rojstni dan jemljem resno. Nikoli ne praznujem na veliko, edino pravilo je, da počnem samo stvari, ki me veselijo. Ko sem aprila opazila, da bo letos rojstni dan padel na soboto, sem začela z načrtovanjem. Razmišljala sem kaj bi me veselilo početi tisti dan in fotografirati je skoraj da samoumeven odgovor :) Ampak fotografirati koga in kje, pa da bo hkrati tudi nekaj novega in zanimivega… in tako sem prišla na idejo, da bi speljala svoje prvo (in zagotovo ne zadnje) dobrodelno pasje fotografiranje.

Ni skrivnost, da je Arboretum Volčji potok moj najljubši kraj za fotografiranje kužkov, saj skozi celo leto ponuja ogromno raznovrstnih možnosti, še posebej spomladi pa je za vse portretne fotografe pravi raj.

V drugi polovici februarja snega v Ljubljani in okolici praktično ni bilo več, ostala so le gola drevesa in blatna tla, zato je bil čas, da se z Janom, Neli in Mangom odpravimo v mestno okolje iskat zanimive lokacije za fotografiranje.

Ko razmišljam kako bi z nekaj stavki opisala letošnjo zimo, ne vem kje drugje začeti kot s tem, da ni šla povsem po pričakovanjih :)

Fine Art oziroma umetniške fotografije konjev so tiste fotografije, ki ustvarjajo vtis slikarskega dela starih mojstrov. Izjemno lepo se natisnejo na vse vrste kvalitetnega tiska, najlepše pa so v kombinaciji s platnom ali na Fine Art papirju (nebleščeč in z nežno teksturo). Pogoj za nastanek dobre umetniške fotografije je primerna fotografija konja in obsežna obdelava v programu Photoshop.

Arboretum Volčji potok sem prvič obiskala jeseni 2021 in ker sem vedela kaj pričakovati, sem večji del letošnjega leta nestrpno pričakovala konec poletja in s tem začetek barvanja drevesnih krošenj. Vsa fotografiranja psov so potekala v drugi polovici oktobra, večji del novembra pa sem preživela za računalnikom in do potankosti urejala vsako fotografijo posebej.